Domov > Uporabimo uporabljeno > Zgodba o napredku: Mario Herzog

Kako se je začela vaša zgodba čevljarskih unikatov?

V naši družini je bil prisoten nekakšen duh čevljarstva, čeprav čevljarjev ni bilo več. Čevljar je bil dedek, ampak že pred mojim rojstvom, tako da nisem imel priložnosti odraščati v čevljarski delavnici in romantično nadaljevati obrti. Sem pa kot mlad spoznal tovarne čevljev od blizu, kjer sem odkril, da je srce vsake tovarne oddelek za modeliranje in pripravo vzorcev. V njih se je vse delalo popolnoma ročno in vzdušje je bilo povsem drugačno – navdihujoče! Kasneje sem se s to obrtjo srečal na Dunaju. Od blizu sem videl čevljarsko delavnico in takrat se je v meni začel prebujati odnos do rokodelstva. Želel sem se ukvarjati s to dejavnostjo na način, da bi jo nadgradil, posodobil, ampak hkrati ostal zvest tradiciji.

Kako bi lahko z nekaj besedami opisali svoje izdelke, v čem je njihova posebnost? Kako se ujemajo z vrednotami znamke Audi?

Gotovo je naša značilnost velik poudarek na stranki, seveda ob upoštevanju naše bíti, to je rokodelstva, tudi na način 'manj je več'. Naša prednost je mogoče ravno v tem, da vidimo stvari skozi rokodelstvo. Vsako rokodelstvo ima svoj prstni odtis, tako da je že po definiciji v naših izdelkih nekaj drugačnega. Je v bistvu naš izraz in ta ostaja, kar pa ne izključuje napredka in sodobnosti. Mislim, da se vsaka resna blagovna znamka, tudi visokotehnološka kot Audi, ozira po svojih koreninah. V tem vidim logično povezavo z vrednotami Audi.

In mojstrstvo, vrhunska izdelava?

Zagotovo, to je že v bíti naše rokodelske dejavnosti, če želimo slediti tradiciji. Cenovni razred, v katerega posegamo, je izjemno zahteven in neusmiljen do vsakršnega poenostavljanja.

Omenili ste koncept 'manj je več'. Lahko to razumemo kot del trajnostnega razvoja v smislu bolj racionalne rabe virov z namenom, da ostanejo tudi prihodnjim generacijam? Kot protiutež sodobnemu potrošništvu s prekomerno porabo virov?

Ko sem se začel ukvarjati s čevlji, se o trajnostnem razvoju še ni govorilo na način kot sedaj, vsekakor ne v tako širokem pomenu. Kategorije, kot so trajnostnost, kakovost življenja, odgovornost do okolja so bile takrat pred tridesetimi leti bolj izjema kot pravilo. Sem si pa ob razmišljanju o tem, kaj študirati, s čim se ukvarjati v življenju, predvsem vedno zelo iskreno postavljal ogledalo. Spraševal sem se, kaj bo sledilo, če bom izdelal čevelj, dva, deset, potem deset tisoč, in nato milijon parov čevljev. Vse to čaščenje rasti, stalne rasti do neskončnosti mi ni bilo blizu, pa ne le meni - ne mislim v smislu poslovnega koncepta, prej kot neke vrste osebno filozofsko stališče. Po drugi strani pa sem se moral, tudi nič manj iskreno, vprašati, ali bom postal nerazumljen pesnik ali pa bom na druge načine skušal prepričati svojo okolico, da je vredno posegati po čevljih, ki so narejeni po tradicionalni metodi. Po čevljih, ki trajajo dlje, ki jih ni treba menjati ob vsaki kratkotrajni modni smernici. Sicer stanejo desetkrat več, ampak tu je treba upoštevati še en vidik. Nekoč so za dober par čevljev namenili eno plačo in če bi to prevedli na današnje vrednosti, je približno enako. V tem smislu sem ostajal zvest svoji ideji in smo ji s sodelavci sledili, smo se pa seveda trudili napredovati skozi izboljšave. To pomeni, da so bili naši šivi še čistejši, naša kopita oblikovno posodobljena in ergonomsko bolj ustrezna. Trudimo se, da bi naši čevlji ob kakovostni sestavi skozi čas ohranjali tudi oblikovno aktualnost in s tem jim lahko podaljšamo življenjsko dobo. To smo uspeli obrniti sebi v prid in prepričati stranke, da je nad najbolj zaželenimi in priznanimi znamkami čevljev še ena kategorija, ki je res prilagojena samo njim. Pa čeprav prihaja iz Slovenije, iz gozda ob Blaguškem jezeru in ne iz modnih prestolnic, na primer Milana, Pariza, New Yorka. Treba se je zavedati, da ko začneš takšno zgodbo, je težko prepričati nekoga, da bo plačal več neznancu, ki prihaja "od nikoder".

Ali k trajnostnosti prispeva tudi izbor materialov?

Seveda. Pozornost posvečamo temu, kaj kupujemo in tudi temu, koliko kupujemo. Zato tudi nimamo viška materialov. Povezali smo se z dobavitelji, ki kupujejo posebej za nas rokodelce. Pri njih je nakup po kosu dražji, je pa trajnejši, ker ne ustvarja nepotrebnih zalog, material je preverjen, pot je krajša. S tem, ko ne kupujemo na zalogo in ne skladiščimo nepotrebnih količin materiala, ki bi utegnile postati odpad, imamo korist mi, seveda pa tudi okolje.

Trajnostna je tudi zgodba oglasnih transparentov, ki jih je Audi nekoč uporabljal na FIS tekmah svetovnega pokala v alpskem smučanju in zdaj pod spretnimi rokami v vaši rokodelski delavnici dobivajo nov namen, namesto da bi končali na odlagališču. Kaj vam pomeni sodelovanje pri tem projektu?

To je lepa zgodba in se mi zdi kot naročena za sodelovanje med znamkami. Na eni strani je globalna znamka Audi, ki že desetletja podpira prav tako globalno zgodbo, FIS svetovni pokal v alpskem smučanju, na drugi strani pa je majhna, nišna znamka.

Osnova sodelovanja je PVC-material, ki je nekoliko dolgočasen, ampak precej kakovosten. Nanj se da natisniti različne designe, pogosto se uporablja in škoda je, da bi ga zavrgli, ko ne izpolnjuje več trenutne modne potrebe. Nekaj časa smo potrebovali, da smo ugotovili, kaj bi lahko naredili. Srečaš se namreč z izzivom materiala, ki ga ne poznaš in ima neke svoje omejitve, hkrati pa nam je ponudil tudi prednosti. Glede na to, da smo z znamko Audi že sodelovali, sem se izjemno razveselil novega projekta. Poznamo oblikovalsko noto, tipografijo znamke. Pri oblikovanju vsakega posameznega izdelka poskušamo pogledati skozi oči oblikovalca avtomobila Audi. Pomembno je, da je iz vsakega izdelka, iz vsake torbe že na daleč jasno, da gre znamko Audi, ne za neugleden odrezek. Glede na to, da je Audi prepoznan kot podpornik smučarskega pokala, se mi zdi lepo, da se oglasni transparent uporabi na kakovosten in trajnosten način. Se je pa treba zavedati, da je potrebnega precej truda, da iz odpadnega materiala sešit izdelek ustreza standardom, ne samo našim rokodelskim, ampak da oblikovno in izvedbeno izpolni tudi visoke standarde znamke Audi. Sodelovanje pri projektu Uporabimo uporabljeno nam vsekakor pomeni priznanje.

Rekli ste, da mora vsaka torba ujeti oblikovalsko noto znamke Audi, hkrati pa vsaka govori svojo zgodbo, saj gre za unikate. Kje dobite navdih, v samem materialu?  

Absolutno gre za unikate, niti dva izdelka nista enaka. Navdih iščem ravno v tem, da si predstavljam Audijevega oblikovalca, kako bi on umestil znamko v relief torbe. Omejeni smo namreč z velikostjo, barvo, razmerji, ki nam jih daje oglasni transparent. Ko razmišljaš, kako zajeti del tipografije, začutiš oblikovalca, nekje ga začutiš. Mislim, da je podobno kot pri drugih ustvarjanjih, ustvarjanjih z besedo, hrano, kosom pohištva. Material ti govori, vidiš, kaj ima, česa nima, zagledaš najboljšo možnost, kako ga poustvariš. Morda ti je všeč, ampak ni dovolj "Audijevski". Vsemu temu se trudimo slediti. Material je navdih v tem smislu, da se zavedaš, da uporabljaš nekaj, kar je morda popraskano, poškodovano, ima 'bojne rane', da znaš to vključiti na način, da bo v končnem izdelku videti popolno. Da tudi poškodbo apliciraš kot dodano vrednost. 

Drugače je pri čevljih, njihova edinstvenost izvira iz kupca, ki bo nosil čevlje. Kako zgodbo kupca prenašate v zgodbo čevlja?   

Kupec običajno v našo delavnico pride z neko predstavo, ne še toliko oblikovno, razmišljal pa je že. Ljudje običajno vedo predvsem, česa ne želijo, potem pogledajo razstavljene izdelke ali smeri, ki so jim všeč, in glede na posebnosti njihovega stopala, ergonomske potrebe naredimo prototip, testni čevelj. Potem s kupci ugotavljamo, ali jim to ustreza, ali so zadovoljni z razmerji, ali jim je udobno, šele potem se lotimo šivanja. Proces je zahteven, ampak ko kupec po nekaj mesecih prejme čevelj, ima do njega drugačen odnos, lahko bi rekli trajen odnos. To je čevelj za vedno, ker ga je možno vedno znova servisirati, popravljati, obnavljati, mu v bistvu podaljševati življenje. Tudi to je naša posebnost. S popravili čevljev se sicer ne ukvarjamo, naše čevlje pa vsekakor servisiramo mi. Tudi to je trajnostni vidik naših izdelkov. Daljša življenjska doba pomeni, da boljše izkoristimo vire, manj je odpadkov po koncu življenja izdelka.  

Delate na rokodelski način, podobno kot so čevlje izdelovali pred stoletji. Kako gresta skupaj rokodelstvo in napredek?

Napredek in rokodelstvo se ne izključujeta. Rokodelstvo je pravzaprav ena ključnih vrlin življenja, tako kot kuhanje, vrtičkarstvo in druge. Hrano na primer lahko kupujemo iz tovarn hrane, lahko pa gremo v gostilno, kjer nas razvajajo mojstri kuhinje. To so trenutno popularni rokodelci – kuharjem je uspelo svoje rokodelstvo približati ljudem in vesel bom, če bomo to znali tudi ostali rokodelci. Če bomo napredek omejili samo na neko avtomatizacijo, lahko nehamo jesti v gostilnah, iskati navdih v galerijah … nehamo hoditi od doma in pustimo, da nas v celoti servisira digitalno. Ampak, ali smo s tem napredovali? Po mojem ne. Mislim, da bi rokodelstvo in kultura v najširšem smislu morala biti osnovna gradnika vsakega napredka. Mi smo rokodelci, ki zaupamo napredku. Tradicijo dopolnjujemo in nadgrajujemo, saj menim, da si je vsaka generacija dolžna ustvariti nekaj novega ob spoštovanju temeljev naših predhodnikov. Napredek izkazujem s svojim pristopom do dela rokodelcev, svojih sodelavcev. Če so včasih ljudje delali v manjših prostorih z omejeno svetlobo, delovnim pogojem niso posvečali pozornosti, je danes to čisto drugače. Čevljarska delavnica in atelje sta v našem primeru postavljena v idilično okolje gozda, kjer sem združil ljubezen do narave in čevljev. Danes s tem, da delamo v naravi, v delavnici, ki je zgrajena iz lesa, slame in blata, ob jezeru, s fantastičnimi svetlobnimi in prostorskimi možnostmi, dejansko navdihujemo sebe in naše kupce. To je zagotovo napredek. 

Kaj vam osebno pomeni napredek?

Na napredek gledam v duhu časa, v katerem smo. Predvsem ga razumem kot odgovornost v vseh smislih. Napredek je širok pojem, ki različnim ljudem različno pomeni. Kar je za nekoga napredek, je lahko za preostanek skupnosti korak nazaj. V tem smislu omenjam to odgovornost. Napredovati da, ampak tako, da bo to napredek za vse, za ljudi in za naravo. Mislim, da gremo malo preveč iz okvirjev. Umetna inteligenca danes lahko naredi skoraj vse, ampak če bomo vse prepustili njej, ne bomo več potrebovali pesnikov, slikarjev, čevljarjev. Ne vem, če bo človek tako napredoval. Ročna izdelava, rokodelstvo je tisto, kar je oblikovalo človeka, kar nas določa in izhaja neposredno iz narave. V osnovi je rokodelstvo neposredni podaljšek narave – vzame iz narave in vrne v naravo. Napredek ni le izumljanje popolnoma novih stvari. Predvsem gre za izboljšanje načina, kako na izviren način oživimo že izumljeno, da bo v novi preobleki imelo pozitiven vpliv na svet.

Več zapisov